»Oba z možem delava za minimalno plačo, imava predšolskega otroka, za katerega dobivava 9600 tolarjev otroškega dodatka. Razpolagamo torej s 146 tisoč tolarji. Ko plačamo najemnino za stanovanje, vrtec in druge čeke, nam ostane 83 tisoč. Obrok kratkoročnega posojila, s katerim smo lani kupili postelje in mizo, je 20 tisoč. Za življenje nam ostane torej 63 tisoč. Kupujemo samo najnujnejše. Gledam, kako nekateri v trgovini napolnijo voziček in plačajo 20 tisočakov. Sama sploh ne vem, kako je, če kar daješ stvari s polic v svoj voziček. Ko mi otrok reče, da je lačen, mu dostikrat ne morem namazati na kruh nič drugega kot margarino in marmelado. Nimamo, hladilnik je prazen. Iz službe prinašam mleko, ki ga dobimo za malico, kadar delam v popoldanskem turnusu. Zadnji teden v mesecu nimamo niti za kruh. Če ne bi bilo sorodnikov, ki nam dajejo zelenjavo, jajčka, tudi meso, kadar imajo koline, bi bili lačni. Če ne bi imela tete, ki kupuje otroku tudi oblačila in mi da vsak zadnji teden v mesecu pet tisočakov, ne vem, kako bi živeli,« pripoveduje naša prva sogovornica.