Življenje se jima je kmalu ustalilo. Bary je bil sprva nekoliko živčen med gnečo na ulicah, a v Lenoirjevi drugi črni halji se ni zdel nikomur nenavaden, le visok je bil. Verjetno je bil najvišji moški v Franciji petnajstega stoletja. Življenjski standard je bil nizek, uši neizogibne, a Barryju udobje ni nikoli veliko pomenilo; pogrešal je le jutranjo kavo. Ko sta kupila posteljo in britev -- Barry je svojo pozabil -- in ga predstavila lastniku hiše kot g. Barrieja, Lenoirjevega bratranca iz Auvergna, je bil Barry doma. Njegovo uro sta prodala za bajno ceno štirih zlatnikov, kar je zadostovalo za leto življenja. Prodala sta jo kot čudovito novo napravo iz Ilirije in kupec, dvorni komornik, ki je iskal lepo darilce za kralja, je gledal na vgravirani napis -- Hamilton Bros., New Haven, 1881 -- ter modro prikimaval. Žal so ga zaprli v eno od Ludvikovih kletk za grešne dvorjane, preden je darilo lahko izročil, in ura morda še vedno leži za kako opeko v ruševinah gradu Plessisa. A dveh učenjakov to ni doseglo. Zjutraj sta se sprehajala ter si ogledovala Bastiljo in cerkve ali pa šla obiskat katerega od malih pesnikov, ki so zanimali Barryja. Po kosilu sta se pogovarjala o elektriki, atomih, fiziologiji in drugih rečeh, ki so zanimale Lenoirja, in poskušala izvesti kak majhen kemijski ali anatomski poskus, a ponavadi brez uspeha. Po večerji sta le klepetala. Neskončni, lahkotni pogovori, ki so potovali čez stoletja, a se vselej končali tukaj, v mračni sobi z v pomladno noč odprtim oknom, pri njunem prijateljstvu. Po dveh tednih bi se lahko poznala vse življenje. Srečna sta bila. Vedela sta, da jima to, kar sta se naučila drug od drugega, ne bo nič koristilo. Kako bi leta 1961 Barry lahko dokazal svoje poznavanje starega Pariza, kako bi lahko leta 1482 Lenoir dokazal veljavnost znanstvene metode? Ni ju motilo. Nikoli nista res pričakovala, da ju bodo poslušali. Le učiti sta se želela.