»Večina staršev, ki mora delati deset ur in več, se sprašuje, kam z mularijo. Premožnejši jim dajo denar, za katerega naj si kupijo lizike (bodite prepričani, da se na lizike še spomnili ne bodo!), tisti pa, ki nimajo ničesar, jim rečejo, naj bodo pridni in naj se igrajo. Ne vsi, a vse več je takih, ki se igrajo lopove in žandarje v pravem pomenu besede. Ko pa starši morda povsem po naključju zvedo, da je njihov otrok prišel v stik z drogo, si nekateri še vedno zatiskajo oči, rekoč: moj otrok pa že ne!« Tako je malce ironično pričel svojo zgodbo bivši zasvojenec Samo Auguštin iz Gornje Radgone, ki je sam zapadel v krut svet droge, iz katerega dolgo ni našel izhoda. Kot sam pravi, ga mnogi starši, ko so v stiski, ko ne vedo, kako bi rešili svojega otroka iz brezna mamil, velikokrat pokličejo in želijo od njega nasvet. Prej, pravi, mnogi sploh ne vidijo, kaj jim sporočajo plakati društev, ki opozarjajo na preprečevanje odvisnosti od kajenja, alkohola, skratka vseh drog in substanc, ki vse bolj postajajo del vsakdana mladih, tudi tistih, ki sedijo še v osnovnošolskih klopeh. Enajstletni zasvojenec