Ko sem sinu Domnu povedala, da je z menoj nekaj narobe, je njegov obraz govoril, naj se bojujem in da moram živeti zanj. Moja bolezen ga je prizadela. Tudi sama sem se oddaljila od družine, z dušo sem bila pri nerojenem otroku. Odločil se je le del moje osebnosti, drugi del je bil povsem ohromljen. Na voljo sem imela mesec dni in otroka sem takrat že čutila. Zadnjo noč pred operacijo je bil čedalje bolj nemiren. Ta noč je bila tako vročična in tesnobna, mislila sem, da ne bom dočakala jutra. Tej operaciji je sledila še ena, nato pa so me začeli zdraviti s kemoterapijo in obsevanjem. To me je povsem uničilo, pri 36 letih sem bila razvalina. Namesto plenic za otroka sem morala kupiti lasuljo.