Zbogom, Ljubljana! Andreja Gašperšič in Polde Kovač sta Ljubljančana, no ja, skoraj Ljubljančana. Ona je doma v Sostrem, on v Podgorici. To ni ravno središče mesta, temveč primestje s precej kmetijami: »Malo sva že vedela, kaj se tu dela.« Da bi se tega lotila tudi sama, pa takrat nista mislila. Imela sta druge načrte: Andreja je tako postala učiteljica razrednega pouka, Polde, tekač na smučeh in biatlonec, se je vpisal na fakulteto za šport, študija pa ni končal: »Videl sem, da nisem za to.« Z Andrejo sta se srečala na Osnovni šoli Prule, v časih, ko je tam učil telovadbo, dokler ni osemindevetdesetega službe obesil na klin in kupil konja in nekaj ovc. To niso bile njegove prve živali: že prej je bil namreč imel sibirske vlečne pse, v najboljših letih osem, in z njimi tudi tekmoval šest, osem tisoč mark ga je stala sezona! Ko je k hiši prišla prava živina, jih je šest prodal, dva pustil mami, konja in prvih šest ovčk pa odpeljal h kolegu v Sevnico. Potem sta z Andrejo živela na dveh koncih, med tednom v Ljubljani, ob sobotah in nedeljah pa na Dolenjskem. Delo jima je šlo kar dobro od rok: »Pri ovcah ni pomembno, kaj znaš, ampak kaj si se pripravljen naučiti.« Sicer pa je bila Sevnica le ena od postaj na njuni poti kmalu sta z ovcami vred preselila v Krašnjo, na kmetijo v Črnem Grabnu.