Današnje slovenske konjenice lahko ločimo na dve vrsti. Prve so res tiste prave, z jahanjem, maratonom, desetimi urami v sedlu, po soncu in dežju ter potekajo po vnaprej določenem urniku in programu. Druga vrsta pa je bolj turistična. Ob različnih priložnostih in prireditvah pripravijo svoja srečanja v določenem kraju in ponavadi združujejo konjenike iz več občin. Na svojih potovanjih se ustavljajo v zidanicah, gostilnah in turističnih kmetijah. Pravo poslanstvo današnjih konjenic pa je izobraževanje mladega kadra na terenu. Nekdo, ki kupi konja, ne ve, kako se bo ta konj obnašal ponoči, kako v nevihti, kako ga moraš jahati, kako ga pravilno prehranjuješ na terenu. V takšnih primerih moraš imeti ob sebi izkušenega jahača, ki ti bo povedal in te tudi podučil, ali si konja prav privezal, ali se je prav odžejal, ali je preblizu drugega žrebca, ali je prav pokrit. Konja je potrebno tudi ponoči kontrolirati na terenu, saj se lahko zaplete, poškoduje ali kaj podobnega. Nekatere konjenice imajo idealne pogoje za jahanje in to so takšni kraji, ki jih lahko nekomu priporočiš za individualno ježo. Druge konjenice pa ustvarijo izredno vzdušje. Takšen primer je Lovrenška konjenica iz Unca, ki organizira in izvaja viteške igre v Predjamskem gradu.