Monika Zadnikar: »Jaz imam kar šest konj. Že v času študija smo se družili prijatelji, ki smo se poleg drugih hobijev ukvarjali tudi z jahanjem. Po končanem študiju sem se zaposlila na Igu, kjer je sicer bilo nekaj govora o postavitvi hlevov s konji in o terapevtskem jahanju, vendar iz tega žal ni bilo nič. V razgovoru za službo v Kamniku sem omenila, da jaham, in takratni direktor mi je načeloma ponudil priložnost v prihodnosti se udeležiti seminarja za hipoterapijo v Avstriji. Ko sem bila sprejeta na svoje zdajšnje delovno mesto, sem na to že pozabila, direktor pa ne, in po letu dni mojega dela v Kamniku sem že bila na tem seminarju v sosednji državi. Po vrnitvi sem vztrajala, da moramo v Kamniku poskrbeti za uvedbo hipoterapije, torej urediti hleve in pripeljati konje. Ko pa sem že začela s tem delom, mi je bilo premalo, da sem le tu in tam jahala pri Dadi, zato sem se odločila, da moram imeti tudi svojega konja. Preselili smo se iz mesta na kmetijo in kupili konja, nato še enega in tako jih imamo zdaj šest.«