a vidite bradača v kuti iz žakljevine na ulicah svojega mesta, ki kriči s počenim glasom: “Konec je kapitalizma! Konec pregrehe! Konec je naše civilizacije! Konec sveta je blizu! Skesajte se”! Veliko podobnih člankov lahko zadnje čase beremo, ko gledamo, kako se vse okoli nas razvija začetek ene izmed največjih gospodarskih kriz v zgodovini človeštva. Morda je prehitro in prelahko reči, da je res konec kapitalizma ali naše civilizacije, je pa povsem res, da smo priča enkratnim dogodkom, ki bodo močno zaznamovali našo prihodnost. Govorilo se je o finančni krizi, kreditni krizi, gospodarski krizi, socialni krizi, vse to pa pomeni tudi politično krizo, začinjeno z energetsko krizo in tako dalje in tako naprej. Čeprav obstaja nevarnost, da bom izzvenel starokopitno, moram tudi sam priznati, da gre v bistvu za krizo vrednot. Naj navedem dva preprosta primera. V Sloveniji smo po prehodu v tržno gospodarstvo doživeli velik razmah podjetništva. Nova podjetja so se pojavljala kot gobe po dežju in vsak podjetnik je bil prepričan, da bo postal milijarder. Ne bom pozabil naročnika majhnega prevoda, ki mi je v baru v okolici Ljubljane, medtem ko je ob 10. uri dopoldan pil dvojno Vecchio romagno, razlagal, kako bo razvil svoje podjetje do neskončnosti, si kupil helikopter in še kdo ve kaj. Prevoda mi ni nikoli plačal, od podjetja pa tudi ni nikoli nastalo nič. Po prvih letih takšnega podjetništva je slovensko gospodarstvo bilo v plačilnem krču. Vsi so dolgovali vsem in poslovanje je bilo onemogočeno. Zakaj? Podjetniki so potrebovali teh nekaj let, da so razumeli, da so za normalen potek poslovanja potrebne vrednote. Takrat je v