Seveda ne. Prej gre za to, da je lakota po tovrstnih dogodkih očitno tolikšna, da živelj trzne na vsak ponujen zalogaj. Upajmo, da je v gužvi v hali vzklil vsaj kak nov odnosek med naključneži. Sam sem taisto noč preživel na periferiji, na nekem obskurnem druženju, ki pa je vseeno navrglo dva izvrstna momenta. Prvi se je zgodil, ko je neki pripadnik mlade garde domače ekonomske elite, ki si nogomet na Olimpiji še vedno ogleduje na isti tribuni, kot si ga je, ko je bil še najstnik (redka ptica torej), priznal, da svoje zbirke L. P. plošč nima že kakih dvajset let. Da jo je takrat pač prodal za kilogram trave. In s priznanjem izzval splošno zgražanje, češ, kako si mogel, tega se pa res ne počne. Vsekakor filozofska dilema posebne vrste. Vprašljivo je namreč, kdo ima od svoje zbirke L. P. plošč (alias ex ljubezni) večjo korist, on, ki je njihov obstoj obeležil s prodajo in mu je ostala samo še dobra zgodba: Je pa cela Šiška kadila eno leto zastonj, ali njemu nasprotni, ki svoje zbirke še imamo, a jih niti opazimo ne več oziroma si sem ter tja rečemo, da bomo enkrat spet kupili gramofon, pa tega nikoli ne storimo.