Samo to hočem reči: tu, na robovih države, kjer so skozi celotno stoletje tujci tako zlahka postajali patrioti in patrioti še z večjo lahkoto tujci, bo sumljiv vsak, ki bo od ljudi zahteval intimen odnos do "naše države". Vsaka, ki pride, je "naša": tujec in izdajalec je, kdor misli drugače. Romantika, ki se okoli te mistificirane naprave za odločanje o tem, kdo sme kje živeti in kdo ne, spet bohoti v ljubljanski kotlini, nedvomno imponira tako beograjskim kot ljubljanskim razumnikom, vsem varuhom Handkejeve namišljene sedme dežele, v kateri življenje ni nič drugega kot posedanje in besedovanje ob kupici rujnega v senci lipe. Bilo bi lepo, če bi bilo resnično. Ampak edini problem sedme dežele je, da ni resnična - in ker ni resnična, je nenehno izpostavljena vdorom umazane realnosti. V eno od polj te umazanije sedmodeželani umeščajo tujce, tista pohlepna bitja od drugod, ki bi utegnila pokvariti unifikacijo dežele. Kot da tujstvo ni naša skupna izkušnja; kot da že ni postalo sestavina vsakdanjega življenja produktivnih množic brezposelnega prebivalstva na Primorskem, Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju, kjer se ljudje vsak dan znova prebijajo čez evropsko mejo na delo v Avstrijo in Italijo. Če si na njihovi sveti zemlji lahko služijo vsakdanji kruh naši reveži, bi naša svetost morda lahko prenesla še kakšnega njihovega bogataša. Celo vzhodni sosedje, Hrvati, so privolili, da so se njihove obale polastili tujci, namreč slovenski vikendaši.