Danilovo ime smo parkrat zasledili na vabilih ljubljanskega slow food omizja, tako da nas je, posebej z njegovo prejšnjo dejavnostjo seznanjenega člana, res zanimalo, kaj se je zgodilo s preprosto obcestno gostilno z džuboksom, dresirano opico in akvarijem s postrvmi, kamor si šel na kupico rujnega, poklepetal in pokvantal ter se iz nje odmajal skupaj z vaškimi pobi. Danilo, kjer smo na zastonjski južini srečali tudi enega konkurenčnih piscev, ki v gostilne hodijo po vnaprejšnji najavi, je zlezel stopnico više, kar se vidi že po pred njim parkirani pločevini, in je iznad šanka odstranil nagačenega, odstreljenega opičnjaka ter nadomestil trušč iz džuboksa s Claydermanom in Oliverjem. Mu je od starih časov ostalo še kaj poleg akvarija, ali so prate res nadomestile le orade in brancini v serijsko prenovljeni gostilni? Vtis na začetku ni bil spodbuden. Res, tudi brez predhodne najave (in mimo jedilnega lista) nam je bil gospod Čarman voljan postreči s prirejenim slow food menujem in sprotnim seznanjanjem s ponujeno hrano. Začelo se je z zelenjavno terino, v modlu kuhano in s smetanasto domačo majonezo oblito zelenjavo, po okusu še najbolj podobno nežni francoski solati, nadaljevalo z zdravo domačo pašteto in s polžem polnjeni šampinjonom, pri katerem si še največ odnesel od pridruženega mu česna, tako da je pol Ilovarjevih že začelo kuhati mulo. Nič židanejša volja ni vladala niti pri drugem krilu, ki se je spopadel z običajnim jedilnikom (in se odločil, da se ne meniva za nobel ponudbo morskih rib), saj sva po izvrstni salami, siru in domačem kruhu nabodla od prejšnjih dni utrujeni, menda v mikrovalovki pogreti blitvin zavitek, potem pa odnesla nos še od jurčkov z žara in z jajci, ki jim je manjkalo marsikaj, samo ne česna. Po z novitetami obarvanem scenosledu pa je na srečo prišel čas za tekom stoletij preverjeni finale, ki ga je slowfoodovcem uvedla lepa obara z rajželcem, torej vampi negodnih telet, nama pa krepka, žal s sladko smetano udomačena paradižnikova juha in bleda goveja s fritati. Zato pa je z ajdovimi krapi in rdečim zeljem spremljeni žrebičkov steak, ena najpogostejših pasti tukajšnjih gostiln, prepričal s sočnostjo, polnjena telečja prsa s koščki pancete in omamnimi dišavami, telečja pečenka pa z mehkobo, tako da so se bogat lešnikov parfait, rahla orehova in zmerno sladka skutina torta znašli v družbi, ki se jim je ni bilo treba sramovati. Če le povprek pogledamo prerešetane jedi, je očitno, da Danilo najbolje čara s škofjeloškimi ali občegorenjskimi specialitetami, za kar gre nedvomno hvala tudi avtohtonim jedem naklonjenim načelom polžjih omizij. Če mu je česa položiti na srce, bi se ta polog iztekel v prošnjo po budnosti pred slovensko šampinjonsko in smetanasto kugo, v molitev za krepko govejo juho in za tanjši posluh za vina, ki so nas, po Jakončičevem sauvignonu in močnem Mavričevem sivem pinotu prepričala šele z Moviinim velikim rdečim in odprtim Gornikovim renskim rizlingom. Sicer pa, toliko vemo tudi amaterji, veliko rdeče izpred osmih let je že potrebno zračenja, ki izostane, če se dekantira šele tik pred strežbo?