Začenja se torej »vladavina večine« in velike zasluge za tovrstno klimo ima nova stranka, ki je ni nihče registriral in ki se ne bo rabila registrirati, saj njeni pripadniki že sedijo v parlamentu. Je stranka skoraj izključno moških, istomislečih o nekaterih »marginalnih vprašanjih«, oz. stranka ki »odpira obzorja« in ustvarja novi maneverski prostor za vladajočo koalicijo, posebej za Janšo. Končno se korak za korakom spreminja tisto, kar so skozi kritike »kontinuitete« izražali dovčerajšnji opozicionalci. V naši deželici namreč zaradi različnih marginalcev, ki so vsiljevali svoje poglede, nazore in stile življenja, večina ni prišla niti do besede, niti do izraza. V imenu politične korektnosti so jih utišali, reveži niso smeli govoriti tistega, kar mislijo in čutijo, lokalni običaji so izumirali in nativna kultura je propadala. Skratka, svoboda izražanja je bila prizadeta v temelju. Poleg tega je pritiskal kup navlake ne le z Balkana, ki je mazal prostor s svojo vsiljeno pop kulturo in jugolnostalgijo, ampak tudi raznorazni alternativci od znotraj, ki so podpirali izbrisane, samske ženske, pedre in lezbijke in kar še gre zraven. Vendar pa se tukaj in zdaj začenja nova doba, saj fantje končno lahko brez cenzure govorijo tisto, kar so že zmeraj imeli na jeziku, a so se držali nazaj. Popljuvajo lahko pedre in lezbače, postavijo babe v položaje in na mesta, ki jim pritičejo, utišajo ali razvnamejo razpravo o raznorazni golazni in ob tem imajo še čisto vest, saj je vse, kar počnejo kot izvoljeni in svetli prestavniki ljudstva, glas ljudstva. Pri tem jim že ali pa bodo pridno pomagali mediji, predvsem nacionalna televizija, še posebej pod novim zakonom. Rupar, Peče, Grims, Jelinčič in podobni so ne le znani glasniki nove dobe ampak že kar nova stranka na Slovenskem, ki kaže izrazite elemente postfašizma in se orientira po imaginarni večini, na katero se sklicuje, češ da jo reprezentira. Eksistira zato, da prepreči vsakršno iniciativo in ukrep, ki meri na enakost marginalnih in marginaliziranih skupin, tako da si »center« s tem ne rabi mazati rok. Oni so jurišniki, prva »moška« vrsta eskadrona, ki sestopi in »čisti« na področju družbenega: za njimi stopicajo možiclji kot so Cukjatiji in Drobniči, ki potem, ko je prostor primerno pripravljen, govorijo v spravnem tonu (saj ni nič hudega!) in tako zadeve normalizirajo. Na eksplicitno projanševi sceni je potem še dolga vrsta, ki si ne maže rok in je raje tiho. A to nikakor ni vse. Na površini jim namreč sledijo tudi domnevno levi »pokončneži« à la Pahor, ki pridno držijo menda »drnovškovsko« linijo, tako da so edini, ki da dejansko »razumejo« veličino programa nove oblasti. Na marginah tega »centra« pa poskakujejo še nekateri »libertarni« intelektualci ki tovrstni prostor polirajo tako, da denimo intimistično tolčejo po Balkanu in »jugonostalgiji« (à la Crnkovič). 5