Ko je Izrael leta 1967 zasedel zahodni breg Jordana in Gazo, je postal enako konsistenten in neustavljiv kritik okupacije. »Poglejte tole,« je izpod kupa izrezkov povlekel mapo s seznamom imen. »To so Palestinci, ki so bili brez razloga ustreljeni na vojaških zaporah in za njihove smrti nikoli nihče ni odgovarjal.« Vsak incident je imel dokumentiran, zapisal si je vsako zaplembo zemlje posebej, vsako policijsko brutalnost. Pisal je knjige, predaval in svojo jezo trosil po vsem svetu. Iz njegovega pripovedovanja je izšla podoba Izraela kot rasistične države, ki pripadnikom okupiranega naroda ni priznala nobenih pravic. »Zakaj to počnete?« sem ga vprašal, ko se je v njegovih rokah sesuvala zgradba opravičevanj zaradi obrambe pred objektivno nevarnostjo, ki je zahtevala vojaško represijo. »Zato, ker hočem živeti v lepi državi, seveda,« se je široko zasmejal. Kroniko nečloveškosti je dokumentiral iz ljubezni. In v domoljubju je bil tako krut do objekta svoje ljubezni, da je kar bolelo.