V neki hiši, ki sem jo obiskala, je bila ena od sob polna revij o letalih. Več kot dvajset let so čakale, da jih bo lastnik pregledal in ugotovil, katere številke manjkajo, da bi lahko dopolnil zbirko. Ko sem ga vprašala, kaj bo naredil z dopolnjeno zbirko, je ostal brez besed. Dolgo je premišljeval, preden se je spomnil, zakaj jih je pravzaprav hotel. Cilj je postalo zbiranje, nič drugega. Ko je samemu sebi dovolil, da jih preneha zbirati in jih pusti stran, mi je pisal, kakšno olajšanje je občutil, ko jih je odpeljal v zabojnik za odpadni papir, in kako čudovito je bilo, ko je kar na lepem dobil prostor, v katerega je lahko povabil goste! Pri neki drugi stranki je študijski kabinet preplavljalo morje časopisov in revij, ki jih je imela zato, ker si še ni vzela časa, da bi v njih poiskala želene članke. Zraven njene pisalne mize so bili še trije neznanski kupi izrezkov, ki so čakali, da jih razvrsti in pospravi. Ko sem ji predlagala, naj vse skupaj zmeče stran in začne na novo, se ji je v očeh zasvetila panika, kot da ji grozim s smrtjo! Ko sva si vzeli nekaj minut in skupaj objektivno pretehtali zadevo, je dojela, da se je prav prestrašila, da bi bil kateri od zavrženih člankov res življenjskega pomena zanjo. To je različica sindroma “čez sedem let vse prav pride”, ki temelji na strahu, ne na zaupanju, da vam bo življenje o pravem času prineslo tisto, kar boste potrebovali. 91