Dva dni pred prvomajskimi prazniki je hčerka pripravila velik kup dračja in rastlinskih odpadkov spomladanskega čiščenja vrta, odpadkov sadnega drevja in odstranjenih sušic mladega drevja. Malo za šalo malo zares sem ji predlagala, da bi imeli zvečer svoj prvomajski kres, k sreči pa me hčerka ni poslušala. Dolgo se mi ni posrečilo zažgati kupa, in ko je zagorelo, se je vnela le polovica dračja. Ko je hčerka želela z vilami popraviti kurišče, je zgrožena zavpila: “Joj, notri je ptičje gnezdo in mladički so verjetno mrtvi.” In takoj zatem: “Ne, živi so, hvalabogu, živi ...” Prinesla je gnezdo k mizi, kjer smo imeli obiske pod košato hruško na vrtu. V dokaj velikem gnezdu so bili trije povsem goli ptički, znanec je ugotovil, da gre za kose, in kmalu smo videli, da se okoli ognja obupno zaganjata dva kosa. Kaj storiti? Po posvetu je hčerka odnesla gnezdo v bližino gorišča, med vejevje slive, ter ga privezala ob veje. Čez približno pol ure sta starša našla svoje mladičke v veliko veselje vseh nas, ki smo opazovali dogajanje.