Vožnja čez mesto vojne je mučna in tesnobna. Iraški policisti, veliko bolj na preži kot v Bagdadu, se na kontrolnih točkah pred puščavsko pripeko skrivajo v lesenih kolibah in iz njih merijo na prašne zapuščene ceste. Vsepovsod je mogoče videti sledove svežih spopadov. Proti nebu se vije gost črn dim. Eksplozija. Videti ni nikogar. Stranske ulice so po vzoru na iraško prestolnico zavarovane z betonskimi ovirami ali kupi krame. Izza njih 'špegajo' otroške oči. Ženska nosi kup dračja in s srepim pogledom pospremi ameriški vojaški konvoj, ki se počasi, v pričakovanju napada, vali skozi grdo in nevarno mesto. »Kadar koli nas lahko napadejo. V zadnjih štirinajstih dnevih sem bil desetkrat na patrulji v mestu. Devetkrat so nas napadli. Strelno orožje. Ročni metalci granat. Samomorilci. Ostrostrelci. Bombe. Vse, razen neposrednega spopada. Napadejo nas in zbežijo. Ko skočimo iz vozil, se najbolj bojimo ravno ostrostrelcev; veliko jih je in dobri so,« med živčno vožnjo skozi Bakubo razlaga temnopolti vojak Benjamin, 20, iz Alabame. »Nikoli prej nisem potoval iz Združenih držav. Ko sem bom vrnil domov, bom znal ceniti privilegije, ki jih imamo. Nič več se mi ne bo zdelo samoumevno,« pove Benjamin, ko z mitraljezom meri na ravne strehe okoliških hiš. Nekajkrat se sunkovito obrne, vzklikne »tarča«, a ne ustreli. Vroče ponedeljkovo popoldne v Bakubi je čudno mirno. Konvoj ameriške vojaške policije prvič po dolgem času ni napaden.