Naslovni film brez kančka dvoma lahko proglasim za šok leta. Brez kančka dvoma ga lahko proglasim za presenečenje leta. Brez kančka dvoma ga lahko razglasim za dokaz, da je sedma umetnost živa tvorba, ki prav tako pozna zakone evolucije in se ves čas razvija in raste, mutira. Film Buried (2010), ki ga je režiral meni poprej neznani španski filmar Rodrigo Cortes, je tako hudičevo drugačen od ostalih filmov, da mi na novo vrača in veča vero v to strujo umetnosti in mi z obrestmi vrača vso mojo prikrito obsedenost, ki jo zadnjih 10 let gojim do filmov. Naslovni film je dokaz zakaj je filme vredno gledati. Tako zelo drugačen, da hipoma zleze pod kožo, gledalca stisne v krču in ga z razpletom zadane tako močno, da se stranski učinki verjetno ne bodo nikoli povsem polegli. Film, ki ve, da mora gledalcu ponuditi nekaj popolnoma drugačnega, če želi, da ga ta ne zlepa ne bo pozabil. Ha! In kaj potrebujemo za to? Kakšno produkcijo? Kakšne kupe denarja? Kakšno čarovnijo? No, tu se pa naslovni film lahko našopiri kot najlepši pav na podeželju in pokaže kaj potrebujemo. Nič. Le idejo. Idejo, ki je tako lucidna, tako sveža, tako bistroumna, da za realizacijo potrebuješ le leseno škatlo.