Ta zgodba se je vlekla več kot tri leta, država je v iskanju rešitve pognala v zrak zajetne kupe denarja (bulmastifi so v zavetišču dolgo živeli na njene stroške in na njene stroške tam obgrizli tudi inštruktorico), poslanci so, da bi se bilo mogoče z usmrtitvijo odkrižati zelo nevarnih psov, spremenili zakon o zaščiti živali, ki naj bi v tem primeru izjemoma veljal za nazaj. Z Atlasom in Yoj so se ukvarjali sodniki okrajnega, upravnega in vrhovnega sodišča, zaradi psov si že tri leta kažeta zobe ugledni odvetniški družbi (Čeferinova, ki zastopa Megliča, in Seničeva, ki brani Baričeviča), veterinarski inšpektorji so za Atlasa in Yoj trikrat izdali odločbo o humani usmrtitvi... Zato je bila odločitev kmetijskega ministra Milana Pogačnika, pardon, njegovih pravnikov, kot trdi sam, da nevarna psa vrnejo lastniku v trop (Atos je pri njem že od aprila 2007), za mnoge nenavadna. Redki so veterinarji in poznavalci psihologije psov, ki bi zanjo upali zastaviti ime in ugled. Tveganje za ponovitev tragedije je preveliko. Kmetijsko ministrstvo se izgovarja, da je bilo v to prisiljeno zaradi upravnega sodišča, ki je ekspresno hitro razsodilo, da zakon o zaščiti živali ne sme veljati za nazaj, saj s tem lastniku bulmastifov krati pridobljene pravice. Veterinarski inšpekciji je naložilo, naj ponovno pretehta, ali je usmrtitev Atlasa in Yoj edina možna rešitev, da se obvaruje ljudi. Zgolj to. Nihče ni ministrstvu kot drugostopenjskemu pritožbenemu organu naložil, da ju mora vrniti lastniku. Takšno zahtevo je navsezadnje lani zavrnilo ljubljansko okrajno sodišče, ki pa je v tej zgodbi poglavje zase. Skoraj dve leti je Atlasa in Yoj zadrževalo kot »dokazni material« za storitev kaznivega dejanja, kot da sta pištoli, s katerima je nekdo streljal po gostilni, ne živi bitji. Okrajno sodišče bi se lahko takoj odločilo za njuno usmrtitev ali za osvoboditev. Namesto tega ju je po dveh letih zadrževanja v ujetništvu predalo veterinarjem, ki so odredili njuno usmrtitev, kmetijsko ministrstvo pa vrnitev lastniku.