bežal. Preko glasbe se je beg spremenil v planetaren uspeh, v goro prodanih plošč in v ogromne kupe denarja. Ponovno je tržišče izvotlilo dokaj dramatično pričevanje o svetu, kjer se videz in resničnost dejansko mešata: v medčloveških odnosih, v gospodarstvu, v financah, v oblekah, v zmagoslavju zunanjega videza nad substanco ali vsebino. Množična glasba je pogostokrat s svojim sporočilom uprizorila in izrazito močno zaslutila našo usodo, smer sveta. Pri pomembnih avtorjih, kot so omenjeni, nikakor ne gre za “šlamparijo”, za površinskost ali kaj podobnega. Glasba je bila in je zmožna posredovati močna sporočila. Njena modernost pa se dogaja v Cankarjevi “areni življenja”. V kapitalističnotržni družbi je možna ena sama velika arena: tržišče. Sporočilo se torej spoji s prodajo, ki postane v naslednji fazi vrhovni ocenjevalec proizvoda. Posel požre osnovno sporočilo umetnosti, ki izraža nelagodje biti sredi edinega usmerjevalca življenja: v denarju in na tržišču ter vzporedno po televiziji. Petnajst minut slovesa, ki jih je ustanovitelj pop arta Andy Warhol prerokoval vsakomur, se spremenijo v trdo in tragično glasbo skupine Velvet Underground, ki jo je Warhol promoviral in naslikal platnico njenega prvega in slavnega albuma. Warhol je med prvimi razumel omenjene procese ter jih udejanjil s slikami, kjer je tržne podobe postavil na rang umetnosti, umetnost pa “vrgel” v smrt tržišča.