»Morala bi reči, da se je vrnila izgubljena hči,« sem zagodrnjal in se pretvarjal, da je nisem prav nič vesel. »Kaj pa ti tukaj sredi tedna? So te vrgli iz stanovanja?« Nina se je veselo zasmejala in stopila na prste, da bi mi skuštrala lase. To sem vedno sovražil. »Kaj se ne smem oglasiti čez teden? Poleg tega se faks še začel ni. Včeraj sem opravila zadnji izpit in s cimro sva hoteli proslaviti, pa je zahinavila in se prej odpeljala domov. Pa sem si rekla, da bom še jaz skočila pogledat, kako se ima moj bratec, odkar se je začela šola. Gotovo imaš že kup cvekov, a?« Zgrabil sem jo in dvignil od tal, da so ji noge zabingljale v zraku. Odkar sem pred dvema letoma precej zrasel, to večkrat storim, da jo malce zjezim. »Šola traja šele dobra dva tedna in celo tam niso tako zlobni, da bi nam težili takoj na začetku. Prihodnji teden pa … Ah, tisto je še daleč.« V šoli je bila vedno boljša od mene, ampak samo zato, ker se je bolj trudila. Sam tudi nisem neumen, moram pa priznati, da sem kar precej len. Zato so moje ocene bolj slabe. Vendar mi še na misel ne pride, da bi kak letnik ponavljal, toliko se pa že potrudim. »No, mami te vsa živčna čaka v kuhinji, ker si malo zamudil in se bo kosilo shladilo. Pozneje se bom oglasila v tvoji sobi in povedal mi boš vse sočne novice.« Zavrtela se je na peti in izginila. Z vzdihom sem stopil v kuhinjo. Med jedjo sem poslušal mamine pridige, da bi lahko bil bolj točen, da naj ne postavam za vogalom in da naj si potegnem hlače bolj navzgor, ker se