in pri tem ni tako zelo zadržan in osoren in da o kakšni brezvoljnosti in čemernosti pri njem skoraj ni več sledu. Kljub trdnim avgustovskim sklepom ni več tako dosledno spremljala sinovega šolskega življenja. To se je zgodilo spontano in mimogrede. Včasih jo je zagrabila slaba vest in je pogledala v svoj gosto popisani rokovnik, kdaj bi imela čas za govorilne ure, ampak potem je vedno prišlo kaj vmes, da so njeni dobri nameni splavali po vodi. Sčasoma tudi ni več preverjala, ali se je Mark vrnil pravočasno iz šole, in ga ni več klicala vsakič, ko je zamudil. Kakšen dan ga je celo pozabila vprašati, kako je bilo v šoli. Bilo je pač tako, da je imela tudi sama veliko dela. Skoraj vsak dan je imela vaje, trikrat ali štirikrat na teden je imela večerno predstavo, obenem je snemala reklame za podjetje, ki je proizvajalo toaletni papir, papirnate brisače in robčke. Ko je kar naenkrat ugotovila, da se je Mark popolnoma spremenil, jo je zgrabila panika. Gotovo je kaj narobe, jo je prešinilo. Mogoče ne hodi več v šolo, mogoče šprica pouk, mogoče ima cel kup cvekov in je dvignil roke od šole, je bliskovito razmišljala. Spet ga je zanemarila, in če je kaj zelo narobe, je čisto sama kriva, si je očitala. Tako si je z rdečim kemičnim svinčnikom obkrožila dan v drugem tednu marca in si obljubila, da bo šla na govorilne ure k Markovi razredničarki, strašni profesorici Adeli Bogataj. Odločila se je, da Marka ne bo več