Zanimivo je, da del denarja izvira iz prodaje orožja Hrvaški. Gospod generalni direktor bi se, denimo, lahko lotil tega, da bi vsaj javnosti skušal razkriti, koliko orožja so policisti prodali Hrvatom in kdo je stal za tem. Navsezadnje je tudi ta denar proračunski, saj so bila prodana sredstva kupljena iz proračuna. Bogo Brvar je navsezadnje pred orožarsko komisijo pričal, da mu je Brejc prinesel 120.000 DEM in 400.000 dolarjev od prodaje orožja Hrvatom. Ta denar naj bi bil porabljen za nakup terenskih vozil Puch, ker naj bi bili »dilerji« ponujali nekakšne specialne popuste in je bilo treba primakniti še kakšen kupček denarja. Kdo so bili dilerji puchov? Po informacijah MNZ so bili vsi kupljeni prek Autocommercea. Po njihovih podatkih so bili vsi posli sklenjeni v skladu s predpisi in z zakoni, veljavnimi v RS, za vse pa tudi obstajajo nakupni in plačilni pogoji, a jih lahko razodeneta samo kupec in prodajalec. Kupec je bil MNZ oziroma ministrstvo za finance; to je opravilo vsa plačila. Zakaj torej gotovinsko odnašanje denarja od prodaje orožja, za katerega ni indicev, ali je šlo vse prek ministrstva za finance? To najbrž ni nakazovalo denarja le iz vrečk za denar. Posel s puchi pa je bil leta 1991 precejšen zalogaj. Koliko puchov ima sploh MNZ? Kar 141. Pred letom 1990 so jih kupili devet, potem še 155, dva pa sta bila podarjena. Štiri vozila so šla v odpis, 21 so jih dali v uporabo drugim organom. MNZ je leta 1991 nabavil 111 puchov 230, in sicer tri po nabavni ceni 29.675 DEM (upoštevan je povprečni tečaj DEM za tisto leto), dva po 29.827 DEM, pet po 29.095 DEM, enega po 137.240 DEM, 20 po 118.928 DEM, 50 po 128.331 DEM in 30 po 150.913 DEM. Poleg tega je bilo leta 1991 nabavljenih še 17 puchov 300. 14 po 91.519 DEM, eden po 152.451 DEM, eden po 140.261 DEM, eden po 35.750 DEM. Leta 1992 so nabavili tri puche 230 po ceni 88.557 DEM in štiri puche 300, enega za 65.415 DEM in tri za 88.209 DEM.