O političnem vidiku srednjeevropskega povezovanja lahko naposled govorimo v letu padca berlinskega zidu, ki je omogočil združevanje v t. i. kvadrigonalo in zatem heksagonalo (takrat sta se Avstriji, Italiji, Madžarski in nekdanji Jugoslaviji pridružili Češkoslovaška in Poljska), ki je po dveh letih prerasla v Srednjeevropsko pobudo, zdaj z 18 članicami. V nasprotju z dolgo funkcionalno zasnovanim srednjeevropskim združenjem CEFTA je Srednjeevropska pobuda – ne bi bilo presenetljivo, če ne tudi s prizadevanji komunističnih in postkomunističnih predstavnikov iz Slovenije – postala svoje nasprotje, ko je povabila medse države, ki nimajo s Srednjo Evropo nikakršne zveze, tako tudi celoten Balkan. To je bil najboljši način, kako prvotno zamisel razvodeniti, relativizirati, z njo zavajati in s tem idejo Srednje Evrope razvrednotiti. razmejitev natančneje določil Samuel Huntington (v svojem delu Spopad civilizacij, 1996, slovenska izdaja 2005) z aktualnim izhodiščem, da se Nato uresničuje kot ekskluzivni varuh zahodne civilizacije, ki razmejuje katolicizem od islama in pravoslavja. V zahodno civilizacijo je tako vključil prej od Sovjetske zveze okupirane baltske države, v svoje virtualne versko-civilizacijske vzhodne meje zahodne civilizacije pa dodal še zahodne dele Belorusije, Ukrajine s srednjeevropskim Lvovom in Romunije, ter Hrvaško, čeprav resda še pred njeno pričakovano vključitvijo v Nato, se pravi nedvomne dele Srednje Evrope. In če bi govorili o duhu, ki brez meja veje v tem srednjeevropskem prostoru, bi vanj s svojo kulturno tradicijo sodili nemški središči Dresden in Leipzig. Gravitacija še večjega območja k Srednji Evropi, tj. vsega omenjenega severnoitalijanskega kompleksa, ki je bil pred oblikovanjem italijanske države – vsaj kar