Nekakšen koncept reprodukcije je torej nujen za vsako kritično sociologijo, naj gre za sociologijo izobraževanja ali tradicije. Značilnost izobraževalnih sistemov je, da zase trdijo, da prenašajo “vednost” ali “kulturo” v absolutnem, univerzalno izpeljanem smislu, čeprav je očitno, da različni sistemi v različnih časih in v različnih deželah prenašajo njune radikalno različne izbrane različice. Nadalje je jasno, kot so pokazali Bourdieu (1977) in drugi, da imamo temeljna in nujna razmerja med to izbrano različico in obstoječimi dominantnimi družbenimi razmerji. Ta razmerja lahko vidimo v ureditvi učnega načrta, v oblikah izbiranja tistih, ki naj bi se šolali in na kakšne načine naj bi se šolali, ter v definicijah izobraževalne (pedagoške) avtoritete. Na eni ravni je torej razumno govoriti o splošnem izobraževalnem procesu kot ključni obliki kulturne reprodukcije, ki jo je mogoče povezati s splošnejšo reprodukcijo obstoječih družbenih razmerij, ki jo zagotavljajo obstoječa in samoobnavljajoča se lastninska in druga gospodarska razmerja, ustanove države in druge politične moči, verske in družinske oblike. Zanemarjanje teh vezi pomeni, da se prepustimo arbitrarni avtoriteti samozvanega “avtonomnega” sistema.