Včerajšnja okrogla miza pa je, če grobo povzamemo, prinesla dve vrsti prispevkov. Edvard Kovač, Monique-Lise Cohen, Igor Grdina, Teresa Salema, Sylvestre Clancier, Zeki Ergas in Kjell Olaf Jensen so naslovno temo obravnavali skozi nekoliko bolj teoretske premisleke. Tako je Edvard Kovač , denimo, spodbudil k temu, da bi začeli razmišljati o zgodovini miru, tj. tisti zgodovini, ki obravnava spravo, odpuščanje in jo sestavljajo dogodki za mir. Cohenova je, izhajajoč iz Platonove in Kantove filozofije, razmišljala o (etični) odgvornosti subjekta, ki predstavlja temelj za njegovo svobodo, Igor Grdina pa je poudaril, da je bolj kot zgodovinska obdelava, ki temelji na vzročno-posledični zvezi in kronologiji, pomembna zgodovina »drame osebnosti«. Teresa Salema je izpostavila, da svoje svobode – denimo ne gledati televizije, ne škodovati itd. – ne izkoriščamo dovolj. Kulturo miru, ki bi jo lahko vzpostavili z učinkovitim izobraževalnim sistemom, pa je predlagal Ergas .