Razprava, ali naj se Slovenija pridruži zvezi Nato ali ne, je bila sicer polna paradoksov Prvi paradoks je že v tem, da je bila vladna politika pridružitve, ki jo je podpirala tudi desna opozicija, zelo verjetno v nasprotju z ustavo. Ali, če smo bolj zadržani: privrženci pridružitve Natu doslej še niso dokazali, da je njihovo prizadevanje v skladu s tretjim odstavkom 124. člena ustave: “Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.” Militarizacija političnega govora in pretežnega dela zunanje politike, ki se je od pridružitve zvezi NATO le še povečevala in je dosegla retorični višek ter praktično izpolnitev s slovensko pridružitvijo okupacijskim silam v Iraku februarja 2006, pa nesporno dokazuje, kako hud je zaton tukajšnjega političnega establišmenta od časov, ko je ta establišment sestavil veljavno ustavo pa že takrat njegova raven ni bila kdo ve kako visoka., nedoslednosti Vlada je, denimo, trdila, da naj bi članstvo okrepilo varnost hkrati pa nas je včlanila v vojaško zvezo, ki je uradno pravzaprav v vojni; definicija nasprotnika v tej vojni “terorizem” je pravno sporna in omogoča kriminalizacijo opozicijskih in zlasti zunajparlamentarnih političnih zavzemanj (to postaja evropski problem; prim. John Brown, “Les périlleuses tentatives pour définir le terrorisme” /Pogubni poskusi, da bi definirali terorizem/, Le Monde diplomatique, februar 2002); vlada je trdila, da naj bi članstvo povečalo obrambno sposobnost hkrati pa analize kažejo, da se pri novih članicah sicer poveča sposobnost sodelovanja pri hitrih posegih v poljubnih delih sveta da pa niso več sposobne samostojno braniti svojega ozemlja (cf., npr., Bonn International Center for Conversion, Brief 21. Small States Big Worries /Majhne dežele velike skrbi/, februar 2002). in tudi nizkih udarcev Vladna retorika, ki nas je prepričevala, da naj bi nas članstvo v Natu nekako “civiliziralo”, temelji na rasistični delitvi na “civilizirani svet” in “malopridni svet” (prim. znane izjave zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla); posamezni privrženci pridružitve so to ideologijo prakticirali tudi v zvezi s konkretnimi osebami, ki so opozarjale na spornost pridružitvene zamisli. Člani vlade so poskušali iz javnosti izriniti nasprotnike pridružitvenega projekta in so si nekajkrat zagotovili monopol v javnih nastopih. Za natovsko propagando so zlorabili nekatere proslave (dan upora, obletnico zadnjih spopadov v 2. svetovni vojni, dan slovenske vojske itn.). Anonimna publikacija Urada vlade za informiranje Natopis je bila, kakor so večkrat javno opozorili, na več načinov nekorektna (prinesla je samo stališča v prid pridružitvi, zamolčevala in prirejala je podatke ipd.). V propagandi za NATO so politiki establišmenta trdili, da članstvo v zvezi NATO nima nobene zveze z vojno v Iraku, ki so jo ZDA in njihovi zavezniki prav takrat začeli; ko je vlada Janeza Janše leta 2005 sklenila, da pošlje slovenske vojake v Irak, pa je med drugim trdila tudi, da naj bi Slovenijo k vojaškemu sodelovanju pri okupaciji Iraka obvezovalo članstvo v zvezi NATO. , a je bila vseeno ena redkih javnih razprav nasploh Dva tedna pred referendumom o pridružitvi je vlada dosegla, da so občila vpeljala embargo na stališča, ki so nasprotovala pridružitvi. Samostojna in neodvisna občila so ubogala. in je bila nemara celo edina, ki zadeva zares pomembna in celo odločilna vprašanja. Posegov, ki so spremenili naravo tukajšnjega sožitja, odločili o našem življenju in o usodi potomcev, je bilo v zadnjih časih sicer kar dosti. A ob njih ni bilo zaresne razprave, marsikdaj bi za te posege četudi so bili odločilni težko rekli, da so izšli iz kakšne "odločitve". Najpogosteje so jih izvršili v sivih območjih administrativne in izvršilne samoumevnosti, pod uspavajočim okriljem strokovne izvedenosti in na obrobjih javnega zavedanja … Ko so nas zadeli učinki teh ukrepov, je bilo že prepozno, so bili že fait accompli, je bila javna zavest že otopela, deprimirana, zatrta. Le dva zgleda: denacionalizacija in privatizacija; oboje nasploh, lahko pa tudi na posebej: brutalizacija odnosov na delovnem mestu, ki izhaja iz privatizacije; krivice za velike skupine nič hudega slutečih kakor, denimo, za najemnike v denacionaliziranih stavbah. Ali pa: izbris desettisočev državljank in državljanov leta 1992 (po ocenah: med 50.000 in 80.000 oseb) in poznejše sprenevedanje zakonodajalca, izvršne oblasti in javne uprave po odločitvi ustavnega sodišča, da je treba odpraviti posledice tega nezakonitega in protiustavnega dejanja (gl.: Matevž Krivic, “Izbrisani škandal brez primere”, Mladina, 13. 5. 2002). Ali pa novejši primer: na zadnjem zasedanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO) v Katarju novembra 2001 so med drugim sprejeli tudi določilo, ki omogoča privatizacijo vodnih virov (gl. Le Monde diplomatique, maj 2002); ali je komu znano, kakšno je bilo stališče slovenske delegacije do tega vprašanja in kako misli tukajšnja oblast delovati v razmerah, ki jih to določilo prinaša. S tem povezan primer so sklepi sestanka predsednikov vlad in držav Evropske zveze v Barceloni marca 2002: “liberalizacija” trga energije (kalifornijska izkušnja: porast električnih tarif za 500% do 1000%, redukcije…); privatizacija železnic (britanska izkušnja pred zadnjo nesrečo v Potters Baru, kjer je bilo 6 mrtvih in 80 ranjenih: 74 mrtvih, okoli 880 ranjenih, zapiranje nerentabilnih prog, ukinjanje popustov in 60 milijard funtov državnih subvencij v naslednjih 10 letih); vpeljava pokojninskih skladov (izkušnja ZDA: v povprečnem gospodinjstvu starejših občanov /47-64 let/ so dohodki med letoma 1983 in 1998 padli za 13%; v 65% takih gospodinjstev so bili dohodki leta 1998 nižji ali enaki kakor leta 1983 v enakih gospodinjstvih; zato pa so dohodki zgornjih 20% narasli za 19%, dohodki najvišjih 5% pa za 176%) (cf. Le Monde diplomatique, april 2002). Odveč je pripomniti, da ima sedanja tukajšnja vlada v načrtu vse te privatizacije in liberalizacije, vključno z “zmernostjo pri mezdah” in “fleksibilno organizacijo dela”, ki ju zahteva 29. člen barcelonskih sklepov. Razprava o Natu je bila po dolgem času spet prava politična razprava: v njej je izbruhnilo marsikaj od tistega, kar je depolitizacija devetdesetih zatrla, pregnala na rob, izgnala iz javnosti kar so pregnali prav zato, da bi bili sploh možni vsi tisti ukrepi in posegi, s katerimi so spremenili naravo tukajšnje družbe, posegli v naša življenja in, žal, v marsičem določili tudi življenja naših potomcev. V izbruhu, do katerega je prišlo z razpravo o Natu če smo natančni: z nasprotovanjem pridružitvi Natu seveda ni bilo nič samodejnega in samoniklega: bil je le težko pričakovani, dolgo pripravljani učinek številnih političnih praks, vztrajnih zavzemanj, duhovitih in potrpežljivih prizadevanj, ki so se doslej že nekajkrat zgostila v množično politično gesto in se neustavljivo vsilila nadzorovani javnosti: ob manifestaciji solidarnosti s pribežniki in prebežnicami februarja 2001; z ljubljansko manifestacijo ob srečanju Putin-Bush na Brdu pri Kranju 16. junija 2001; z manifestacijo proti napadu na Irak 15. februarja 2003; z velikimi demonstracijami proti neoliberalnim reformam 26. novembra 2005. O manifestaciji 16. 6. 2001, njenem pomenu, nasledkih in o možnostih, ki jih je odprla, cf.: Tonči Kuzmanić, Policija, mediji, UZI in WTC, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002. O demonstracijah 26. novembra 2005, cf. "Dodatek 3" k 4. poglavju.