Težko ga je dati. Če se postavimo na stališče najbolj pametnih in razsvetljenih in sebe vidimo kot vrhunski dosežek razvoja in civilizacije ter se vmešavamo, se takoj zastavi vprašanje, s kakšnimi sredstvi. Če ste dosledni, odgovorite, da tudi s prisilo. Toda ko misijonarite svojo vero in vrednote v druga okolja, lahko povzročite še več trpljenja, kot ga je v teh družbah bilo prej. To je torej tvegano stališče. Toda nasprotna pozicija ni samo podobno tvegana, ampak je dandanes celo neuresničljiva, kajti svet danes ne obstaja več kot svet zaprtih, po izvoru krščanskih, islamskih in drugih področij, ampak imate muslimane zaradi migracij v vseh družbah po Evropi, tokovi pa tečejo tudi v obratni smeri. To vprašanje se v vsakem primeru postavlja tudi kot naše notranje vprašanje: se pravi, ali naj naša ustava in zakoni veljajo tudi za tista religijsko-kulturna okolja, ki sama iz sebe teh zakonov in norm niso razvila? Tudi že pri nas imamo konflikte, ki so nastali okoli zelo banalnih primerov: recimo, v kateri starosti se smejo ali ne smejo poročati npr. romska dekleta? Ali po tradicijah lastne kulture in religije ali po normi, ki je izrasla iz druge, njim tuje kulture in tradicije, a ki je na teh tleh postala zakonska norma?