In to je čisto res. Slovencem na poti v tuje kraje, bodisi v Srbijo v izgnanstvo bodisi transportirancem v koncentracijska taborišča, ni nihče kratil pravice, da se v tovornih in živinskih vagonih ne pogovarjajo med sabo v slovenščini. Slovenci so tudi v taborišču na Rabu in v vseh drugih taboriščih smeli - v prostem času, seveda - govoriti med seboj slovensko. V Dachauu in drugih podobnih prevzgojnih mestih so lahko mirno gojili svojo kulturo in tradicijo in govorili slovensko. V plinskih celicah so lahko tik pred smrtjo molili ali jokali v slovenščini in tega jim okupator, prevzet od kulturne vzgoje, ki je je bil deležen iz Ljubljanske pokrajine in škofije, ni preprečeval. Nasprotno, še spodbujal jih je, v velikem številu! Tudi kakšen talec v domačih krajih je lahko pred puškinimi cevmi vzkliknil - kot pravi legenda - »Smrt fašizmu, svoboda narodu« ali pa »Živela OF« - kakor hočete - v slovenščini. Tega mu ni nihče prepovedal. Pa zakaj bi tudi mu, ko pa je bil v naslednjem trenutku že mrtev. In tik pred smrtjo pač ne bo nihče prepovedal svojega jezika ne posamezniku ne narodu, a ne?