Prišli so tiho, neopazno, v okrilju mrzle slovenske jesenske noči. Namrščeni, v dolgih plaščih in s črnimi aktovkami so se s črnimi limuzinami odpeljali v neznano. Neprijeten, a zgovoren srh je zavel nad mirno deželico Podalpijo. Kaj hočejo, zakaj ravno k nam, kaj bodo jedli in kje spali? Kdo bo to plačal? Da, da, kdo bo plačal? Potem pa je le završalo. Prišli so iz Haaga. Kdor pride iz Haaga, ne nosi nič dobrega. Morda so prišli k predsedniku države. Morda tudi k premieru, morda k upokojenim generalom, morda k nekdanjim obrambnim ministrom, morda samo na martinovanje, morda... Sedma sila se je podala v pregon nepovabljenih vsiljivcev in treščila ob zid molka, ki ga je okoli sovražnega prevzema države postavil predsednikov kabinet. Novinarji so dežurali po vsej državi, skriti v grmovju, obiskovali so znane gostilne in njihove toilette, prevohali vse znane in neznane protokolarne objekte, zasledovali vsak avto, ki je spominjal na protokolarnega, da bi zvedeli, kdo so ti temni skrivnostni možje in kaj hočejo od naše državice. Neuspešno. Protokol, predsedniški, je dejal: niti besedice ne dobite od nas, niti namiga, niti vejice, niti napačne informacije, pa čeprav boste čez nas vozili z najtežjimi stroji z gradbišč slovenskega avtocestnega križa. Prav nič ga ni zanimala travma neobveščenega naroda. Vsi dobro vemo, da haaški možje v črnem ne nosijo nič dobrega. Zakaj bi potem prišli na kosilo k našemu predsedniku in kramljali o dobri letini cvička? Poglejte, kaj se je zgodilo drugod po državah nekdanje Jugoslavije. Kjer koli so se pojavili, so nekoga od najboljših sinov naroda nato odpeljali v Haag. Kaj, če so prišli tudi po našega očeta naroda, mi pa tega ne vemo. Ampak tam, kjer so obveščeni, svoje ljudi ščitijo z živim zidom. Miloševića so, resda s 24-urno zamudo, ščitili trije upokojenci in sedem klošarjev, hrvaškega Bobetka ščiti kordon domoljubov z nekaj zdravniki na čelu, za generala Gotovino nihče na Hrvaškem noče povedati, kje je, čeprav vsi vedo, kje se baše z zagorskimi štruklji, za srbskega Mladića, ki v Beogradu redno obiskuje nogometne tekme in količkaj odmevne poroke, še dveletni otroci zatrjujejo, da ga v življenju niso videli. Naš protokol pa nam z odrekanjem osnovnih informacij ne dovoli, da bi vsaj za snemalce CNN postavili nekaj vaških straž, ki bi zaigrale ogorčen odpor proti ugrabitvi našega ljubega predsednika. Kaj si bo o nas mislila Evropa? Da nam je vseeno, če haaški inkvizitorji nadlegujejo celo predsednikovo družino. Če jim je morala Štefka dva dni kuhati tiste obupne nizozemske kulinarične čobodre, ki jih še v Schevenengenu zaprti srbski general Ojadanić ne more pogoltniti (pa ni posebno izbirčen), ker niso v skladu s srbsko kulinarično tradicijo in dušo, če je morala njihove papirnate robčke nositi v kemično čistilnico in jim krpati nogavice. Dragi moji, servilnost brez primere, podcenjevanje ljudske volje, ki nam ni v ponos. Cenjeni protokol, spusti se med ljudstvo, tam boš zvedel, da mi našega predsednika ne damo, pa četudi bi bil to Cekuta ali Drevenšek.