Ko smo pred leti - prav tako v Cankarjevem domu - z britanskimi, irskimi in finskimi novinarji, ki se v Bruslju že dolgo ukvarjajo z evropsko tematiko, razpravljali o podobnih vprašanjih, so nam za uvod postregli s tisto znano de Gaullovo mislijo, da se »omlete ne da narediti s trdo kuhanimi jajci«. Nato so v tem degaullovskem slogu nadaljevali razlago o receptu, kako umešati testo za »evropsko omleto«. Dali so nam, slovenskim novinarjem, sicer prav, da kritično razmišljamo o nevarnostih vdora tuje delovne sile k nam in povečanju slovenske nezaposlenosti, o tujih nakupih slovenskih nepremičnin, stranskih učinkih skupne kmetijske politike, agresivnosti tujih veleblagovnic in tujega kapitala, o omadeževanju slovenskega okolja, ogroženosti jezika, kulturni kolonizaciji. Toda hkrati bi morali opozarjati, so rekli, tudi na prednosti članstva v EU. Trdili so, da Evropa sedanjosti, še manj pa Evropa prihodnosti ni talilni lonec, ni melting pot, v katerem bi se slovenski narod in njegova bogata tradicija razblinila v neopredeljeno evropsko gmoto. Svetovali so tudi - tokrat ne v degaullovskem, ampak bolj v kennedyjevskem slogu - naj se vprašamo, kaj Slovenija sama s svojimi izkušnjami, lepotami, modrostjo in bogastvom lahko ponudi Evropi. Ne, kaj nam bo dala ali odvzela Evropa, ampak kaj Slovenija lahko ponudi in da Evropi. To naj bo »big story«, velika zgodba, so dejali in dodali, da Evropa je tu, Evropa bo tu. Skupaj s tem je treba sprejeti dejstvo - in se sprijazniti z njim - da se države odpovedujejo delu svoje suverenosti v zameno za članstvo v evropskem klubu. Če ne bi žrtvovale malo suverenosti, bi bilo tako, kot če bi hoteli peči omleto s trdo skuhanimi jajci. Evropa je tu, Evropa kot entiteta že živi, so poudarili in še precej govorili v slogu verzov Jacquesa Preverta, da Evropska unija pač živi v svetu »med tistim, kar je, in tistim, kar želi biti; med tistim, kar je beseda, in tistim, kar je dejanje ...«