Dva meseca po prihodu na oblast se je vlada Johna Kennedyja spoprijela s prvo resno krizo, ki se je zaradi organizacijske neučinkovitosti sprevrgla v fiasko. Spodletela ameriško sponzorirana »invazija« kubanskih izseljencev v Prašičjem zalivu na Kubi je bila posledica organizacijske neizkušenosti, neformalnega individualnega sistema odločanja ter osebnega liderskega stila, ki je bil apliciran že v predvolilni kampanji. Kennedy je z izrazitimi komunikacijskimi veščinami položaj obrnil sebi v prid, saj je javno prevzel odgovornost za polom in si tudi na svoje presenečenje priigral nepričakovan porast javne podpore. Krize so se vrstile, administracija pa se je predvsem odzivala na dogodke in improvizirala, za kar je bil v glavnem kriv Kennedyjev spremenljiv in neformalni menedžerski stil, ki je velik del bremena koordinacije in implementacije nalagal njemu samemu. Preveč časa je posvetil mikromenedžmentu in večino odločitev vezal nase, kar je bilo glede na velikost tedanje administracije popolnoma neustrezno. Bela hiša ni imela mehanizma za detektiranje nestrinjanja. Vladal je praktično sam in bil zato preplavljen, zmanjkalo pa je časa za refleksijo in načrtovanje.