Prihaja iz družine, kjer je bilo šest otrok. Oče ga sprva ni maral, ker je sumil, da ni njegov sin. Šele, ko se je Filip nekoč potegnil za očeta, ta se je namreč večkrat stepel, je postal njegov ljubljenček. Ker je bilo krznarstvo družinska tradicija, je oče zahteval, da se je tudi on izučil za krznarja in zaposli. Ubogal ga je. Po enajstih letih je šla tovarna v stečaj, Filip pa na cesto. Dobil je drugo službo, a jo je po dveh letih zapustil in sledil svoji ljubezni na drug konec Slovenije. S prijateljico sta si ustvarila dom v novi hiši in dobila dve hčerki. Žal pa je zakon razpadel in Filip je odšel. Spoznal je novo prijateljico, s katero je živel dvanajst let. »Ko sva šla narazen, sem bil čisto na psu. Denarja za preživetje ni bilo, samo kavo in rum sem pil. Še sedaj, kadar slišim za rum, me strese.« Zaradi krvavitve v želodcu je moral v bolnišnico. Bil je v komi in komaj so ga rešili. Od takrat ne pije žganih pijač. Samo vino še. Pravi, da se lahko vzdrži alkohola, če le hoče. Opravljal je razna dela in se naučil marsičesa. Naredil je izpit za viličarja. Pri stricu, ki je bil frizer, se je naučil striči in še danes rad striže ljudi. Rad je delal tudi kot keramičar. »Moje zlate roke znajo vse delat. Užival sem, ko sem delal makete ladij.« Poskušal se je zaposliti, a se je vedno ustavilo pri zdravniškem spričevalu. Izdala ga je hrbtenica, na kateri je bil operiran, zaradi tega mu spričevala niso hoteli dati. Rekli so, da ni sposoben za delo in ga invalidsko upokojili. Vendar je kljub temu odhajal v Avstrijo, kjer je delal na črno. Včasih so ga »dobili«, pa je vedno znova vračal tja. »Avstrijci so me imeli zelo radi. Vse, kar so mi rekli, sem natančno izpolnil.« Srečal je ločeno žensko, ki mu je bila strašno všeč. Skupaj sta živela 14 let. Rad je pomagal njej in njenemu sinu, ki je popival in užival droge. Jemal ga je s sabo na delo v Avstrijo, a je nazadnje sin umrl in »vse je šlo v tri pike«. Prijateljica ga je vrgla iz stanovanja, njegove stvari pa zbasala v klet. Nekoč, ko je vozil vinjen, so ga ustavili avstrijski policaji. Moral je pihati in vzeli so mu vozniško ter ga priprli. Šele, ko je obljubil, da bo plačal kazen, so ga izpustili. Ker so mu zasegli avto, je prišel v Slovenijo peš. »Kazni pa nisem plača!,« pribije. Nekega dne je nerodno preskočil stopnice, padel in si hudo poškodoval kolk. Odpeljali so ga v bolnišnico pod nož, po zdravljenju pa so ga z nosili prinesli v celjsko zavetišče. »Zdaj sem tu in zopet grem v bolnico na operacijo.« Hčerki, za katere pravi - je vedno plačeval in jim kupoval razna darila, ga ne obiskujeta več. »Enkrat me je ena prosila, če bi ji posodil denar. Nisem ji ga mogel dati, ker ga nisem imel. Od takrat me ne kliče več. Nimamo nobenega stika. A se velikokrat spomnim na njiju.« Tudi njega vprašam, kako bi bilo, če bi lahko še enkrat začel znova. »Verjetno ne bi bilo nič drugače,« mi odvrne. Pravi, da nikogar ne krivi, razen samega sebe. »Sam sem si zavozil življenje, malo pa je bila kriva tudi moja bolezen. Pa prijateljice ne morem pozabiti. A kljub temu zelo rad živim. Ko bi le lahko še delal in kako keramiko položil,« zavzdihne. Le s težavo vstane s klopi in me cmokne na lica, ko se posloviva. »Rad vas imam, všeč ste mi,« mi reče. Gledam za slabotno postavo, ki se s pomočjo bergel čisto počasi vrača v objem zavetišča. Zaman si poskušam naslikati tistega radoživega dedca, kakršen je nekoč bil. Škoda.