Ranega jutra je bolnik močno bruhnil kri in se pogreznil v globoko nezavest. Njegovo stanje je bilo brezupno, umiral je. Z reševalnim vozilom so ga komaj živega odpeljali proti domu v Črno, ob njem pa je bil zet, dr. Herbert Zaveršnik, ki je zaradi obetov, da bo dan zelo vroč, vzel s seboj na pot iz hladilnika steklenico ledeno mrzlega laškega piva. Bolnik je bil nezavesten, ves čas pa si je oblizoval ustnice, kakor da ga močno žeja. »Poiskal sem cevko, odprl pivo, en konec cevke potopil do dna steklenice, drugega pa dal umirajočemu med ustnice,« se v knjigi spominja dr. Zaveršnik. »In glej, začel je srkati hladno tekočino. Do Slovenj Gradca je popil vse in krvavitev v želodcu kakor da se je ustavila, pa tudi utrip je začel oživljati.«