Naš sedanji plešec ni identičen z rastlino, ki jo je Dioskrid imenoval thlaspi. Zagotovo je mislil na zelo podobno tisdalijo, ki izvira iz Sredozemlja. Plešec je bil prvič opisan leta 1485 v knjigi o zdravilnih zeliščih in so ga v ljudskem zdravilstvu kmalu zelo cenili. V poznejših srednjeveških spisih o zdravilnih zeliščih so plešca zelo hvalili predvsem pri ustavljanju krvavitev, premočnem mesečnem perilu, krvavitvah iz nosa in pri hudo krvavečih ranah. Ko se je rastlina vedno bolj širila in začela množično rasti na obdelanih površinah, je dobila zaničljiv vzdevek »plevel«, izgubila ugled in prišla v pozabo. Šele Kneipp je plešcu pomagal do ugleda in postavil njegovo zdravilnost ob njivsko preslico. Sicer so mu priznali, da pomaga pri krvavitvah iz maternice, vendar so bili prepričani, da je neka uvožena kanadska zdravilna rastlina boljša. Tako je prišel že drugič v pozabo in šele med prvo svetovno vojno so se spet spomnili nanj. Poznejša raziskovanja so potrdila, da je tuji kanadski rastlini vsaj enakovreden. Tako je postal končno priznana domača zdravilna rastlina in se ni bilo potrebno več ozirati po tujih, »dragocenih« zeliščih. Plešec predvsem zožuje in zapira žile, zato zelo pomaga pri krvavitvah. Lahko ga uporabljamo pri najrazličnejših krvavitvah iz želodca, črevesja, nosa in pri poškodbah. Priporočljiv je tudi pri krvavitvah iz ledvic in pljuč.