prijateljem sva se pogovarjala o novi IKEI, ki te dni nastaja v Vilešu in pri ureditvi katere sam sodeluje. Pripovedoval mi je, da je bila vodilna nit pri gradnji prostorov spodbujanje čim večje potrošnje. Nekako tako gre: kupec vstopi v trgovino na točno določenem mestu in mora nato čez vse oddelke, da pride do blagajne. V prvih oddelkih so majhne stvari, ki jih je lahko prenašati v košari ali vozičku. Ti predmeti so sicer povsem nepotrebna, a privlačna šara, ki s svojim dizajnom, inovativnostjo in prikupnostjo prisilijo obiskovalca k nakupu pripomočkov, ki jih dejansko ne potrebuje. No, nekako na sredi trgovine, nekje na kraju, kjer se navadno začenja kruljenje v želodcu, je restavracija, zraven pa še kavarna. Nekako tam, kjer se človek spomni, da je pozabil na kavo in da mu je kosilo ostalo na želodcu. In nato še zadnji oddelki, z večjimi, težjimi predmeti, ki jih ni tako lahko in prijetno prevažati sem in tja, so pa po navadi uporabni predmeti, navadno tisti, zaradi katerih smo se pravzaprav odpravili od doma do IKEE. Prijatelj razočarano ugotavlja, da je tudi švedska trgovina, ki slovi po dobrih in poceni izdelkih in je marsikateremu estetu zelo pri srcu, pravzaprav lepo izdelana potrošniška past. Past, v katero se ujameš, ne da bi vedel, in iz katere je težko uiti, ne da bi tam pustil dobršen del mesečne plače.