Trop prašičev, ki je bil sedaj manjši za dva člana, je brez vsakršnega reda divjal skozi gozd. To ni bil več urejen trop, trop, ki se pomika neslišno kakor nočni duhovi, to je bila čreda prestrašenih živali, ki je mendrala vse pred seboj in gozdno tihoto napolnjevala z neznosnim kruljenjem in cviljenjem in ni kazala nikakršne volje, da bi se sploh še kdaj ustavila. Dirjala je naravnost, se zaletavala v drevesa in se vse bolj izgubljala v globini gozda. Njihov trušč se je počasi oddaljeval in nočna tišina se je počasi vračala na svoje mesto. Hladna mesečina je sem pa tja uspela predreti drevesa in je po dišečih gozdnih tleh risala srebrne slike … Spet je bila mirna, topla, nežna in dišeča poletna noč. Noč za zaljubljene. Z gozdnih obronkov je prihajalo oddaljeno žvrgolenje slavčkov.