S šolanjem pa se je o tedanjih uredbah moral seznaniti. Zanimivo je, da je bil kljub stalnemu kruljenju želodca odličen učenec, ki je po znanju daleč prekašal sošolce. Postal je edino upanje matere, ki je trdno verovala v njegovo svetlo prihodnost. Na nasvet učiteljev in ob obilnih obljubah pomoči krajevnih bogatašev ter ob izkazanih šolskih uspehih verjetni štipendiji so ga po Ljubljani hlepečega napotili v tamkajšnjo realko, kjer je bil v tretjem in četrtem razredu odličnjak, kasneje pa pri študiju popustil. Povsem razumljivo je, da je večno lačni pubertetnik v višjih razredih začel zanemarjati učenje in da je namesto v šolo zjutraj rajši zavil v Tivoli in tam prebiral kako knjigo ali gledal v oblake, kot pa prenašal šolsko sivino. Postal je povsem ravnodušen do disciplinskih kazni, ki so mu jih nalagali zaradi številnih neopravičenih ur in izostankov od šolske maše. Kljub tem šolskim peripetijam pa je absolviral realko in si omogočil visokošolsko šolanje, kar pa je pomenilo preselitev v oddaljeno prestolnico cesarstva, na Dunaj, ki je bil za vsakega in še posebej plitkožepnega študenta zelo drago mesto. A v obdobju vse hitrejših in udobnejših železnic nekaj sto kilometrov prav gotovo ni bilo taka razdalja, da bi z maturo oboroženega in nadarjenega mladega človeka tako prestrašila, da je ne bi ubral k svojemu svetlemu cilju in se podal na pot. Naš junak je pripotoval v prestolnico cesarstva jeseni leta 1896 in se tam vpisal na fakulteto, na kateri potem sploh ni obiskoval predavanj in delala izpitov. Seveda je bil prisiljen, da se je razgledal po kakem zaslužku in se spomnil, da mu je prav za poezijo padel v roke prvi zlatnik, ki mu ga je naklonil njegov zelo spoštovani realčni profesor slovenščine za šolsko nalogo, ker jo je upesnil v stihih. Ta profesor je leta 1893 v Ljubljanskem zvonu kot urednik objavil to poezijo in s tem začel njegovo sodelovanje pri reviji.