V času hladne vojne so milijoni vzhodnih Evropejcev sanjali o tem, kako bi pobegnili iz socialističnega raja. Nikomur niso storili nič žalega, tiščali so jezik za zobmi in se vdano prebijali skozi sivi vsakdanjik. Še v sanjah si niso upali verjeti, da se bodo nekega dne zbudili iz nočne more, brez do zob oboroženih graničarjev, brez bodeče žice. Zdaj živimo svobodno, svoboda pa je seveda relativna reč. Imaš jo in je hkrati nimaš. Če si brez službe in ti brezposelnemu kruli po želodcu, ti gola in premražena svoboda ne bo veliko pomagala. Zato množice ljudi, ki so se rodile na nepravem kraju in v zoprnem času, še vedno sanjajo o azilu. Po podatkih OECD Evropa še vedno ostaja najbolj zaželena destinacija prosilcev za azil. Leta 2002 je več kot 382.000 ljudi potrkalo na vrata Evropske unije Kafka, Kafka predvsem zaradi političnih razlogov. Vsaj tako naj bi bilo. Iračani, Afganci, državljani nekdanje Jugoslavije, Turki. Število prosilcev se je stabiliziralo in celo malenkostno zmanjšalo. Evropska unija je daleč na prvem mestu, saj je prosilcev za azil v ZDA le 114.000, za srednjo in vzhodno Evropo, kamor sodi tudi Slovenija, pa le 33.800. Članice Evropske unije so se lotevale različnih in protislovnih imigracijskih politik, vse pa so poskušale zmanjšati število tistih, ki bi si radi našli novo domovino. Med državami OECD je daleč najbolj zaželena Velika Britanija, kjer se je strmo dvignilo število prosilcev za azil (110.700 leta 2002). Zvišalo se je tudi število prosilcev v Franciji (51.1009), več prošenj za azil je bilo vloženih še v Avstriji in Švedski. Po drugi strani pa je Nemčija, ki je na drugem mestu v Evropi z 71.100 prošnjami, doživela spektakularen upad po koncu devetdesetih let. Glede na tamkajšnjo vztrajno recesijo to niti ni presenetljivo. Podobne tendence je jasno zaznati tudi na Nizozemskem, Danskem in v Belgiji.