Ko so končali, je bil Wallander trdno odločen, da bo odslej vso svojo pozornost namenjal Tynnesu Falku. Bil je bolj kot kadarkoli prepričan, da se je vse začelo prav z njim. Lundbergov umor bo za zdaj treba odriniti na stran, v kakšni zvezi natanko je bil z drugimi dogodki, pa bo treba še ugotoviti. Vprašanje, h kateremu se je Wallander vedno znova vračal, je bilo zelo preprosto: Katere temne sile so bile na delu, ko je Falk umrl sredi svojega večernega sprehoda? Je umrl naravne smrti? Wallander je naslednjih nekaj ur porabil za to, da je poklical na inštitut za sodno medicino v Lundu in se znova pogovoril s patologom, ki je opravil avtopsijo na Falku. Poklical je tudi Enanderja, Falkovega osebnega zdravnika, ki ga je obiskal na policijski postaji. Tudi tokrat ni bilo nobenega soglasja, toda nekje v času kosila, ko mu je od lakote že krulilo po želodcu, je bil že povsem prepričan, da je Falk navsezadnje res umrl naravne smrti. Nobenega zločina ni bilo za tem, toda njegova nenadna smrt pred tistim bankomatom je bila vendarle povezana z nekim prav posebnim dogajanjem.