Da sporočilo predstave otrokom nikakor ne bi ostalo skrito, sta kmečka gospodarica Cilka in njena copatasti mož Lojz ostala brez svoje lutke in sta vržena na oder v vsej svoji človeški veličini. Prva kot debelajsasta poosebitev hudobije in egoizma (Nadja Vidmar), drugi kot vzorni mož, ki mu žena razpreda pajčevino v krulečem želodcu in ga peha v iskanje jedače v bližnjo oštarijo (Karel Brišnik). Kolikor je prvo srečanje s kokoškami in sceno (delom Dušana Milavca), ki odpira pred našimi očmi pejsaž vasi v daljavi, nadvse obetavno, pa nam dogajanje situacijo na kmetiji, s katero so se kokoške prisiljene sprijazniti, pojasnjuje toliko časa, da bi lahko Emilijino uporništvo v tem času pomalem že splahnelo. A ker kokošja diverzija, da v protiukrep Cilkinemu grobijanstvu same pojedo svoja jajca, v sebi nima nič deanovskega uporništva brez razloga, so jim zvezde naklonjene. Cilka že ob spoznanju deficita jajc bruhne v silovito cmeravo tuljenje, ki alarmira celo gasilce. To je tudi zadosti za Cilkino spoznanje s katarzo, da se njena preobrazba zgodi v trenutku. Neokusno modra slavnostna obleka, ki si jo nadene ob koncu, sodi v kontekst pomanjkanja mere, kot ga je Cilki nadela kostumografka Jerneja Jambrek.