Ni vse tako enostavno kot zgleda. Če se Byron ni kaj prida oziral na to, katera ga ima rada zaradi lepote in katera ga ljubi zaradi njegovih stihov, nisem prepričana, da ni danes ravno obratno. Ko gledam tale Big Brother in se sprašujem, kdo je večji kreten, ali jaz, ki to gledam, ali tisti, ki v tej bebavi oddaji nastopajo, ali morda celo ekipa, ki s tem služi, sem vse bolj prepričana, da je to refleksija časa, ko je bolj pomembno ali imaš v riti tangice, ki tehtajo 20 gramov, ali tangice, ki tehtajo 17 gramov. Sama si sicer s ponosom pogladim strije, ki so mi ostale na trebuhu kot spomin na dva poroda, da o prekrasnem celulitu na mojih nogah raje ne govorim. Od nekdaj sem ljubila pomaranče. Da pa sem jaz izgubljen primer, vam je itak najbrž jasno. Poglejte jih vse, ki se pojavljajo v medijih: ni jim v zadoščenje, da so kaj koristnega postorili! Tudi jim ne zadošča, da jih ljudstvo časti in jih tudi po večkrat izvoli na kakšno funkcijo. Hočejo, da rečemo, da so tudi lepi, da so prekrasni, da so nezemeljski, kaj to, da so božanski! To božje obličje je postalo pravzaprav cilj vsakega javnega nastopača. Šele z dosego svetega dosežeš tisto distanco, ki je edina poštena za tvoje delo in tvoj apostolski (Adonisov) videz. Veste, huda je ta era narcisizma in prekletstva lepega, ki ti visi nad glavo v obliki kreme proti gubam, tangic, bebavih idiotov, ki nam diktirajo, kaj naj oblečemo, in prekel, ki nam s krulečimi želodci to nazorno razkazujejo. Ali ne bi bilo bolje in lažje, če bi po resnici povedali, da je Milan M. Cvikl morda kdaj kakšno pametno razdrl, kaj pretirano lep pa s tistim piščančjim profilom ni. Ali pa, da bi rekli, da je to res fina demokracija, ko si ljudje z veseljem trikrat zapored izvolijo župana s štrlečimi ušesi. Ali pa, da bi svetovali televizijskim napovedovalkam in voditeljicam, da naj se, zaboga, malo oblečejo, bo televizija vsaj nekaj prihranila na kurjavi in hkrati se ne bodo politiki (do vratu zapeti v srajce, kravate in suknjiče) znojili kot dirkalni konji! Pa naj se že najde kdo, ki bo povedal dr. Francu Planinšku, da je slaba reklama za kozmetične operacije, Zdenetu Podlesniku, da ima lep glas, ampak da je modrost tudi molčanje! In naj kdo pove ministrici za znanost, da njene hlačne nogavice spadajo v Viktorijansko Anglijo. In še to! Lepi smo samo navznoter. Ostalo se da popraviti in spremeniti.