V običajnih okoliščinah, torej, kadar smo zdravi in naše telo normalno funkcionira, vodo izgubljamo s potenjem, dihanjem in izločanjem seča. Žeja je tisti mehanizem, ki nas ščiti pred preveliko izgubo vode oziroma dehidracijo. Vendar se je »vodni kompas« pri sodobnem človeku precej razglasil. Žejo običajno začutimo šele takrat, ko našemu telesu vode že zelo primanjkuje, zato se je potrebno naučiti pravočasno piti. Enotnega priporočila o tem, koliko vode naj bi dnevno popili, ni, okvirno pa velja, da vsaj liter in pol do dva na dan, poleti več, pozimi nekaj manj. Kronična dehidracija kvarno vpliva na delovanje vseh telesnih sistemov, še posebej sečil. Pijemo lahko ustekleničeno vodo, prav tako dobra pa je tudi tista iz pipe. Kemijsko čiste vode namreč ni, vedno so ji primešane snovi iz okolja, po katerem teče. Voda iz pipe je bolj obremenjena z vplivi iz okolja, ustekleničeno vodo pred polnjenjem umetno razplinijo, da se CO2 lažje sprosti in da je voda dlje obstojna. »Idealni« vodi se tako še najbolj približa mineralna, vendar zaradi veliko mineralov, ki jih vsebuje, slabše opravlja vlogo naravnega razstrupljevalca telesa.