Prihod na rob letališke piste. Iz gozda stopi pokončno. Kot da gre za nočni sprehod. Prav nič gverilskega ni v njegovem solističnem napadu na letališče, s katerega se umikajo vladni vojaki in vsi sovražniki revolucije. Poslednji pogum. Nekajkrat ustreli proti bežečim vojakom. Rafal spusti v nebo (da ja ne bi nikogar ranil), toliko da vzbudi njihovo pozornost. Niti ne pospeši koraka. Kot da bi čakal. Njegovi spremljevalci se potuhnejo v gozdu in skrijejo glave med mesnata debla agav. Ostrostrelec, ki varuje bežeče, poklekne in pomeri proti postavi, ki se iz gozda mirno bliža sredini letališke steze. Pomeri na levo stran prsi. V temi, tako se profesionalnemu vojaku zdi, ne bi zadel glave, zato pomeri v prsi, kar je proti pravilom. Sproži. Debela, v usnje vezana beležnica prestreže kroglo. Krogla prebije beležnico, zdrsne ob rebru, se zadre v rob pljuč ter se na drugi strani ustavi, ko zadene ob levo lopatico. Nek drug vojak se isti hip, tik preden se vkrca v temno žrelo vojaškega letala, obrne in na slepo izstreli rafal proti temni postavi pesnika, ki stoji na robu piste (spet ti nori partizani, kaj jih res ni nič strah smrti!). Rafal preseka pesnika pod koleni. Vse ostalo je isto.