Šur, Reševanje vojaka Ryana je vojni film. Kar pomeni, da je v njem vse polno dejanj, večjih od besed, besed, večjih od življenja, in misij, večjih od samega filma. Toda ne!, ne le da Reševanje vojaka Ryana ni vojni film, v kakršnih je nekoč igral John Wayne - Reševanje vojaka Ryana je vojni film, v katerem John Wayne ne bi hotel igrati. Oh, kljub vihranju ameriške zastave. Ko takoj na začetku pokaže ameriške vojake, so namreč videti tako, kot da gledajo najbolj gnusno, najbolj šokantno in najbolj mučno grozljivko na svetu. Nekateri od srha mežikajo, nekateri bruhajo, nekateri se tresejo, nekaterim zobje kar šklepetajo, nekateri le katatonično buljijo. Pred nami je kolekcija prestrašenih, paničnih, agoničnih, zaprepadenih, nervoznih obrazov, ki v popolni bojni opremi upajo, da bo kak general v zadnjem trenutku rekel - fantje, gremo nazaj, invazija zaradi slabega vremena odpade! Nič junaškega ni v njihovih pogledih. To, kar je pred njimi, je zgodovina - njim pa gre na bruhanje. Na platno se zapiše datum: 6. junij 1944. Jep, D-Day. "Operation Overlord". Dan mamutskega zavezniškega, ameriško-kanadsko-britanskega izkrcanja v Normandiji. Najdaljši dan II. svetovne vojne. Največja pomorska operacija v zgodovini. Vojaki stojijo v enem izmed onih oklepnih čolnov in potem počasi, nemo in zariplo drsijo na apokaliptični randi z zgodovino, ki je umna, a zvijačna. Kot se namreč izkaže, si v zgodovini, še preden vanjo prideš. Mnogi vojaki padejo, še preden stopijo s čolna. Še preden trznejo. Še preden se igra začne. Pričaka jih ognjeni dež. Krogle bruhajo z vseh strani. Non-stop. Fantazmagorično. Kaotično. Brez logike. Slepe krogle, ki vidijo. Kot da bi se odprlo nebo. Kot da bi se odprla zgodovina. Horror show. Vojaki padajo kot pokošeni. Kot da so padli pred strelski vod. Serijsko. Genocidno. Klavnica, v kateri čelada ne pomaga. Krogla prebije čelado. Okej, včasih jo ustavi - uf, naj poljubim čelado, rešila mi je življenje! Takoj zatem prileti krogla, ki zmelje lobanjo. "Omaha Beach", ena izmed petih francoskih obal, na katere planejo zavezniki, kmalu zgleda kot pokopališče. Kot groteskni trans Hieronymusa Boscha. Celo tisti, ki so že mrtvi, dobivajo nove in nove šuse. Krogle jih še naprej cefrajo. Besno in cinično. Tu ni nihče dovolj mrtev. Tu za hip vsi umrejo. Tu so vsi le glinasti golobi zgodovine. Magari pod vodo. Krogle švigajo in režejo in kosijo tudi pod vodo, globoko pod vodo; ja, tudi ribe padajo. Nekomu odtrga nogo, a to opazi šele čez čas. Nekomu odtrga roko - z drugo jo skuša pobrati. Uf. Nekomu odbije glavo. Nekomu odpre trebuh, iz katerega se vsuje črevesje, organska mutacija strahu, groze, obupa, panike, krvi, absurda in terorja. Grrr. Zaklona razen trupel ni. Vseeno je, kako junaški si. Ne, niti instinkt ne pomaga. To, kar na obali pričaka vojake, je v svoji nenadnosti in nepredvidljivosti preveč abstraktno, da bi lahko kdo v tem videl prst usode. Ostane jim le zmes pogledov, bliskov in detajlov, vržena pod kompresijo. Vsi izgubijo stik z realnostjo. Le kako bi lahko tu kdo ostal realist? Tu vsi, vsaj za tiste apokaliptične pol ure, kolikor traja uvodna invazijska sekvenca, postanejo nadrealisti. Jep, Steven, vsak izmed tistih vojakov zgleda tako kot na smrt obsojeni, ki tik pred eksekucijo šteje gumbe na rabljevi srajci. "Nikar ne glej," sikne nekdo. Če pogledaš, umreš. Z vsakim pogledom te je manj. "With every man I kill, the farther away from home I feel," kot kasneje dahne kapetan John Miller (Tom Hanks), bivši učitelj, zdaj komandant voda, ki ga sadistično desetkajo nemški rafali s sturm-und-drang "Atlantskega zidu". Zgodovine ne smeš gledati. Če ne... huh, te razcefra - tako kot one Nemce na koncu Spielbergovega Lova za izgubljenim zakladom. In tako kot vojake v Reševanju vojaka Ryana. Zgodovina pogled prepove - če začneš v neposrednosti same zgodovine uživati, če te hipnotizira pogled na zgodovino, če se potemtakem počutiš kot na odru, potem nimaš šans. Krogla zate je že izstreljena. Zaboga, ne glej! A iskreno rečeno, le kdo - le kateri vojak - bi se lahko uprl temu spektaklu?