Planinski pašniki imajo za razvoj živinoreje velik pomen. V poletnih mesecih razbremenijo kmetijo dela in tudi krme za zimo ostane več. V Zgornji Savinjski dolini je planinsko pašništvo še vedno živo. Seveda pa se je življenje pastirjev spremenilo. Tudi za prehrano sedaj skrbijo pastirji sami. Včasih pa je to bila skrb lastnikov živine. Za vsak pašnik so se o tem pogovorili člani pašne skupnosti. Na primer za pašnik Globače na Menini planini je bilo določeno za dve glavi odrasle živine, mora gospodar poslati pastirju hrano za en dan. Vendar če je imel gospodar pet glav živine je moral poskrbeti za tri dni hrane (cirunge). Kmet, ki je dal na planino kravo molznico (stanarska krava) pa je imel še za eno glavo zastonj, enako je veljalo za stanarskega bika. Cirunga za en dan je vsebovala en hlebec kruha, približno za 2 krat moke za žgance (po možnosti ajdove), svinjsko mast za zabelo. Če je prišla cirunga na nedeljo, je bilo treba primakniti tudi kos suhega mesa. Nekateri so dodali tudi žganje in tobak. Po 2. sv. vojni so nekateri dodali tudi jajca in belo moko. Od stanarske krave je imel pastir mleko, ki ga je kisal. Iz smetane si je delal maslo in kuhano maslo. Z zmetki je krmil prašiče. Pri kuhanju masla mu je ostala troska, ki jo je uporabil za mazanje kruha ali je z njo zabelil obrnenik. Kuhano maslo pa je največkrat hranil za svojo družino v dolini. Največkrat je kuhal žgance, obrnenik in masovnik. V svoji pastirski malhi je po planini prenašal kruh, trosko ali puter ter steklenico vode.