Čeprav je res, da Kuba sodi med revne države na svetu, je njihova hrana tako prvinska, da bogatejši narodi lahko samo sanjajo o njej. Zaradi nerazvitosti in revščine, bi rekli ekonomisti, je vse, kar raste na njihovih njivah, vrtovih ob hišah ali v kolektivnih sadovnjakih, prepuščeno naravi. Ne premorejo nobenih pesticidov, nobenih umetnih gnojil, ne krmil za prašiče in kokoši. Domačini sicer potožijo, da pri njih ni mogoče dobiti, razen strupa za podgane, ki jim ga da vlada, nobenega spodbujevalca rasti, in le redki se zavedajo, da je to njihova prednost in morda tudi prihodnost. Dobro pa jim denejo pohvale, ki jim jih za tisto, kar dobijo na mizo, izrekajo tujci. Moj prvi zajtrk pri domačinih na Kubi je bil sanjski: Marienella iz Matazansa mi je na teraso pod palmo najprej prinesla krožnik narezanega pisanega in dišečega tropskega sadja, med katerim so bili ananas, rdeča grenivka, banana, frutta bomba, mango ter aguaba in anon, ki ju doslej nisem poznala in sodita med rajske sadeže. Pojedla sem še jajčno omleto, po-