• na organizaciji trdnjavskega obrambnega sistema na hrvaških tleh, imenovanega Vojna krajina. Od Jadranskega morja do Drave so tam že obstoječe utrdbe in gradove z ogromnimi denarnimi sredstvi spreminjali v vojne garnizone in vanje za daljši čas nastavljali najemnike. Tem so se kmalu pridružili hrvaški najemniki pod vodstvom hrvaškega plemstva in predvsem številni prebegli – uskoški vojaki. Poveljniški kader so tvorili večji del notranjeavstrijski plemiči skupaj s Hrvati ter nekaterimi iz raznih območij nemške države, na nižjih častniških mestih pa so prevladovali Hrvati in Uskoki. Vsi skupaj so nato tvorili stalne trdnjavske posadke. Konec 16. stoletja je v prek 90 manjših in večjih utrdbah stalno služilo več kot 10.000 rednih vojakov in častnikov. Vzdrževanje te obrambne mreže so v največji meri morale prevzeti naše dežele: Kranjska z Istro, Koroška in Goriška so plačevale vojaščino med morjem in reko Savo – v Hrvaški vojni krajini, sama Štajerska kot največja dežela pa na območju med Savo in Dravo, torej v Slavoniji – v Slavonski vojni krajini. Posadke je bilo treba redno oskrbovati s hrano, vinom in mnogimi drugimi zadevami, jim izplačevati plače, nabavljati krmo za konje … Na krajini so poveljujoči nujno potrebovali obveščevalno-vohunsko osebje in vzpostavljene dobre, hitre vojnopoštne zveze z Ljubljano, Gradcem in Dunajem;