V šmarješko faro spada kar sedem cerkva, pokopališči pa sta le v Šmarjeti in Slapah. Nekdanji sadovnjaki so se večinoma spremenili v njivske površine, kjer Jegličevi pridelajo dovolj osnovne krme za govedo in prašiče. Vse doslej so bili s kakovostjo svoje živine, odkupno ceno in plačilom še kar zadovoljni, zdaj pa se jih loteva strah, kaj bo jutri, kajti štirje Jegličevi otroci, vsaj tako si želita zakonca Lojze in Darja, ki se je na Jegličevino primožila iz Škovca pri Tržišču, naj bi imeli iz njihove domačije lepši »štart« v življenje. Jasmina in Boštjan sta zdaj še dijaka kmetijske šole na Grmu, Valentin bo letos osnovnošolec, najmlajši Janji pa je šest let. Zaenkrat, vendar še čisto po tihem in sami zase Jegličevi razmišljajo o kmečkem turizmu, vendar misel vedno zbeži, ko pride na vrsto denar in želje, kaj vse bi bilo treba še postoriti, da bi bili njihovi gostje zadovoljni. Pa se je oglasil bratranec Albin iz Ljubljane in se pridušal, da bi se moral nekje že najti denar, da bi kar najhitreje zaživela kmetija v šmarješki fari, ki bi sprejela pod svoj krov prve turiste.