Seveda pa vzrok za to, da je govedo od vseh farmskih živali še najbolj »do okolja prijazno«, tiči v njegovih fizioloških značilnostih. Pri prebavi krme za govedo, to po večini sestavlja voluminozna krma (trava, seno), ki vsebuje razmeroma malo beljakovin, nastaja gnoj, od katerega se ne širi toliko neprijetnih vonjav kot iz gnoja živali, ki v svoji prehrani potrebujejo veliko beljakovin (perutnina, prašiči). Kot tipičen rastlinojed - to pa prašiči in perutnina niso - človeku tudi ni konkurent v prehrani. Krave zvečine jedo tiste rastline, ki za človeka niso užitne. In še posebno če upoštevamo podatek, da več kot 60 odstotkov goveda na svetu živi pod milim nebom na pašnikih in se ne hrani z ničimer drugim kot s tistim, kar zraste v njihovem neposrednem okolju, lahko rečemo, da človeku ne hodi v zelje. Z najrazličnejšimi travami, deteljami in zelmi si človek nima kaj pomagati. Govedo pa si lahko. To mu omogoča poseben način prebave, ki je vezan na zgradbo prebavil. Te živali imajo namreč predželodce. Pred pravim želodcem imajo še tri prostore, pri odrasli živali s prostornino več kot 100 litrov, v katerih se dogaja tako imenovana mikrobna prebava. V enem kubičnem centimetru vsebine predželodcev je do 80 milijard marljivih mikroorganizmov. V predželodcih lahko govedo s pomočjo simbiontnih mikroorganizmov razgradi celulozo, hemicelulozo in pektine, ki so sestavni del rastlin in so za človeka popolnoma neprebavljive snovi. Te snovi se razgradijo do enostavnih sladkorjev, na primer glukoze, ta pa naprej do nižjih maščobnih kislin. Te preidejo v kri in kravjemu organizmu pomenijo vir energije. Iz nižjih maščobnih kislin pa v kravjem telesu spet nastane glukoza, iz katere se v vimenu sintetizira sladkor laktoza, ki kot sestavni del mleka pomeni živilo za človeka. Torej smo iz človeku neužitne trave dobili lahko prebavljiv ogljikov hidrat laktozo.