orda me napis KUPUJEM ZLATO, ki ga v zadnjem času zaslediš tudi v nekaterih tržaških zastavljalnicah in zlatarnah, ne bi tako pritegnil, ko bi o tem ne poročal tudi televizijski dnevnik. Zlate verižice, ki mi jo je ob krstu podaril očka, bi namreč ne prodala za vse zlato na svetu, pa naj se njegova cena še tako dviguje, zlatih kovancev pa tudi nimam. No, dejansko sem poročanju o prodajalnah z zlatom prisluhnila čisto slučajno, saj v deževnih dneh, ko se doma nekoliko poigram s sobnim kolesom, rada obenem prižgem televizijo. O ceni zlata sem vedela, da se ob recesijski grožnji in neprofitnih finančnih trgih že več mesecev dviguje, podobno kot cena petroleja, črnega zlata, mislila pa sem, da gre za enotno tržno ceno in da velja tudi za nakit, ki ga je v teh težkih časih marsikdo prisiljen zastaviti ali prodati. Pa ni tako, sem izvedela. V italijanskih zlatarnah in prekupčevalnicah plačujejo zlato po deset, kvečjemu dvanajst evrov za gram, kar je približno za polovico manj, kot bi zanj plačali na borzi. Kljub temu je ljudi, ki v teh zadnjih mesecih prodajajo ali zastavljajo družinski nakit, več kot v preteklosti. Največ je takih, so povedali po televiziji, ki ne vedo, kako bi shajali do konca meseca, ki ne zmorejo plačevati najemnine, ali rabijo denar za otroške potrebščine. In največkrat sploh ne vedo, katera je dejanska tržna cena zlata in koliko je vredna družinska zapestnica ali verižica iz otroških let. Pa smo spet tam. Tisk na široko poroča o recesiji v Združenih državah, o ekonomski krizi, ki grozi tudi Evropi, zaradi naraščajoče cene nafte, previsoke kotacije domače valute in upadanja izvozne moči, doma vsak dan tarnamo o plačah, ki so nizke, ter o inflaciji, ki nam gleda v krožnik in uravnava življenjske navade. V takem, si misli preprost človek, je težko za vsakogar, kriza pesti tako revne kot bogate, dobička je vedno manj in čisto razumljivo je, da bomo morali vsi nekoliko zategniti pas. Pa ni tako. Po vsej verjetnosti sem pri svojih štiridesetih in čez še vedno preveč naivna in premalo